Egipt - Papirus Ani I

Spremno besedilo: Stjepan Palajsa

    Egipčanska knjiga mrtvih je eno najstarejših besedil, ki so bila kadar koli napisana. Ni znano, kdaj natančno je nastala. Že svečeniki pisarji iz dobe prvih dinastij so imeli v rokah njeno zelo staro različico. Znano je, da so bili nekateri odlomki spremenjeni že veliko pred Menesom – velikim združiteljem Egipta, tj. več kot 3200 let p. n. št. Po izročilu naj bi Egipčansko knjigo mrtvih napisal Tot – legendarni religijski reformator, ki je bil že na začetku zgodovinskega obdobja povzdignjen do božanstva. Njen prvotni naziv je bil "Knjiga skritega bivališča", ki je imela prvotno iniciacijski namen. Ker sta izkušnji iniciacije in smrti podobni, so jo začeli že v Stari državi uporabljati kot Knjigo mrtvih z naslovom "Pert em hru"– "Izstop duše na svetlobo dneva".

    Besedilo je sestavljeno iz več kot 150 ločenih odlomkov. Vsak, danes poznan zapis tega besedila ima na prvi pogled naključen izbor in razdelitev teh odlomkov. To spravlja v zadrego današnje egiptologe, ki zaključujejo, da je vsak pisar sam izbiral dele, ki so mu bili všeč ali so se mu zdeli primerni in pomembni. Omenjena razlaga verjetno drži za navadne pisarje in prepisovalce. Vendar pa je bil temeljni smisel takšnega načina pisanja  tega besedila v skladu z egipčansko religijo in mitologijo. Odlomki so razmetani naključno, tako kot Ozirisovo telo. Pokojnik ali inicirani jih je moral sam, z lastno zavestjo znova zbrati v smiselno celoto. Kot primer tega besedila bomo vzeli enega njegovih najdaljših in najlepših zapisov – "Anijev papirus".

    Anijev papirus je najden v Tebah in je najdaljši znani papirus iz tebanskega obdobja. Njegova dolžina je 23,4 m, vsebuje manj kot polovico poglavja Knjige mrtvih. Ani, glavni lik papirusa, za kogar je bilo to besedilo tudi prepisano, je bil pisar in nadzornik žitnic gospodarja Akidasa in pisar vladarja Teb. Njegov položaj je bil eden najvišjih. Njegova žena Tutu je bila "Gospodarica hiše”, Amonova svečenica ali "kamatef", ki je pela in igrala v hramu boga ter predstavljala Izido – Veliko boginjo. Z Anijem sta izhajala iz redov bratstva visokih Amonovih svečenikov.

Pisar Ani pozdravlja Ra-ja na vzhodu. Spremlja ga njegova žena Tutu, Izidina svečenica, ki v tem besedilu predstavlja boginjo. V levi roki drži menat, emblem, ki zagotavlja radost, v desni roki pa sistrum, glasbilo za preganjanje demonov teme. Pred Anijem je miza z darovi.

Izida in Neftis pozdravljata Ra-ja. Ra je tukaj prikazan z vseobsegajočim simbolom "tet", ki predstavlja njegovih sedem ravni bivanja. Štiri ravni nižje prikazuje stolpec "djed", tri ravni višje pa simbolizira "ank", "ka" in sončev disk kot najvišji princip. Ta simbol izhaja iz obzorja pramaterije in se dviguje vse do neba. Šest babunov predstavlja duhove zore, tiste, ki odpirajo nebeška vrata, in obenem predstavnike Tota - božanske Inteligence.

Tehtanje srca pisarja Anija v dvorani dvojne Ma´at, boginje Resnice in Pravice. Srce ne sme biti težje od peresa boginje Ma´at. Če pa je srce lažje ali enako težko kot pero, pomeni, da je umrli povsem pravičen in čist. Zasluži odhod k Ozirisu in naprej v Sekhet-hotep - Poljane miru. Tehtanje opravlja bog Anubis - vodnik skozi vmesni svet. Z levo roko malo nategne tehnico v korist umrlega kot izraz božanske milosti. Sojenje spremlja dvanajst bogov, ki v rokah držijo Anubisovo palico "was", ki razganja temo in zagotavlja pravično sojenje.

Desno bog Tot (božanski pisar) skrbi da bo srce stehtano pravično ker pozna vsako Anijevo besedo in dejanje v življenju. Če je srce težje od peresa boginje Pravice, potem ga vržejo na desno zveri, imenovani Am-am (Požeruh) ali Am-mit (Požiralec src). Ta žival je delno nilski konj, in delno leopard s krokodiljo glavo. Predstavlja inertno materijo in kaos, ki bo znova zasužnjil pokojnikovega duha in ga potegnil v novo zemeljsko rojstvo.

Po tehtanju Anijevega srca se je izkazalo, da je to čisto in pravično. Zato ga Horus privede pred svojega očeta Ozirisa, da bi mu ta podaril zasluženo nagrado, odhod v Sekhet-hetep – Poljane miru.

Ani kleči in pozdravlja Ozirisa, ki sedi na prestolu. Za njim sta Izida in Neftis v zaščitniškem položaju, pred njim pa je lotos, iz katerega izstopajo štirje Horusovi sinovi. Ti varujejo in širijo Ozirisovo moč na vse štiri strani sveta, na vse štiri nižje ravni bivanja. Oziris kot gospodar mrtvih na glavi nosi krono "atef". Med stebrom in lotosom visi panterjeva koža, simbol fizičnega telesa, ki je zdaj brez glave in brez življenja. Nad Ozirisom se v podobi sokolove glave nahaja Sokaris, eden Ozirisovih vidikov, ki umrlemu predstavlja uteho. Tega obkroža dvanajst ureusov, svetih kober, ki so simbol popolne Ozirisove budnosti.

Pogrebna povorka od Anijeve hiše do grobnice. Služabniki vlečejo skrinjo in nosijo Anijeve stvari, ki jih bodo položili v grobnico skupaj s pokojnikom. V skrinji je Knjiga skritega bivališča.

Anijeva mumija je položena na sani, ki jih vlečejo volovi. Anijeva žena Tutu kleči ob saneh in žaluje.

Služabniki nosijo Anijeve stvari. Ob njih so do pasu gole žalovalke z razpuščenimi lasmi in bledega obraza. Pred njimi so darovi in cvetje za pokojnika in bogove.

Dva svečenika, Sem in Hepedr, izvajata "obred odpiranja ust". Vsi potrebni pripomočki so med njima in tretjim svečenikom Kher-hebom, ki bere molitve in litanije iz Knjige skritega bivališča (Knjige mrtvih). Pokojniku razlaga, da se mu ni treba ničesar bati, temveč naj zavestno sprejme svojo nebeško usodo. Mumijo postavijo pokonci v "položaj ognja", da bi poudarili pokojnikovo težnjo, da je tako kot ogenj vedno usmerjen proti nebu. Anijeva žena se še poslednjič poslavlja od njega.

Ani in Tutu v vmesnem svetu. Tutu je tukaj le simbolični prikaz boginje Izide.
- Ani in Tutu igrata ceremonialno igro damo, kajti Ani je prispel na mesto svojega izvora.
- Nesmrtni duši Anija in Tutu vohata lotos, simbol novega rojstva.
- Dva božanska leva. Desni, Sef, predstavlja preteklost, levi ,Tuan, pa prihodnost. Med obema vzhaja Sonce sedanjosti, ujeto med zemeljsko obzorje in nebo. S tema levoma se Ani istoveti. To pomeni, da pozna svojo preteklost in prihodnost. "Jaz sem Včeraj, jaz poznam Jutri."

- Prav tako se Ani enači s ptico Benu oz. s Feniksom. To je tisti ki se nenehno obnavlja in je doslej prešel skozi mnogo ciklusov rojevanja in umiranja. Feniks je ptica, ki popolnoma zgori, da bi se ponovno rodila iz lastnega pepela. Ani pozna vsa svoja rojstva in transformacije.

    "Toda kdo je to?"

    "Jaz sem ptica Benu. Sem varuhinja mnogih knjig, ki so bile in ki še bodo."

Knjiga je življenje.
- Desno vidimo Anijevo mumijo, ki jo varujeta dva sokola, Izida in Neftis. Z mumificiranjem postane telo popolno, kakor Ozirisovo, ki ga je mumificiral Anubis.

- Levo je bog Heh s simbolom večnosti v roki. Njegovo ime pomeni "Milijon let". Ker Ani pozna tega boga, bo živel milijon milijonov let.
- Drugi bog je Uač-ura. Roke drži stegnjene nad dvema jezeroma, v katerih se je Ani očistil in je sedaj brez greha.
- Vhod v vmesni svet, ki ga varuje in nad njim bedi Ra-jevo Udžat oko. Vrata vmesnega sveta so obenem namenjena prehodu ob ponovnem rojstvu, ko duša skoznje izstopi proti vzhodnemu nebu.
- Boginja Hator v podobi krave, ki je v enem od vidikov zaščitnica mrtvih. Umrlega varuje pred zlimi silami pokopališča.

- Zadnji prizor prikazuje pogrebni kovček. Iz njega se rojeva Ra, ki v rokah drži znak življenja. Smrt telesa je končna osvoboditev duše, ko gre v novo življenje. Ob kovčku so štirje Horusovi sinovi, ki skupaj s še tremi naslednjimi liki predstavljajo "Sedem bleščečih", sedem Genijev. Štirje so zaprti v kanopskih žarah, ki jih varujejo, eden pa je povezan z mumijo. Šesti pomaga dvojniku Ka iz ujetništva, skozi lažna vrata v grobnici. Sedmi Genij je najbolj ezoteričen in nikoli ni bil poimenovan. Ima posebno vlogo pri tehtanju srca.

Ani pred bogovi vmesnega sveta
Prvi trije liki so nekateri od "Sedmih bleščečih", omenjenih v prejšnjem odlomku. Poleg njih sedi Anubis, psihopomp, vodič duše skozi vmesni svet.

- Za njim je sedem razsvetljenih bogov, na katerih imena redko naletimo. Ani se jim klanja in moli:

    "Slava vam, gospodarji pravice in resnice, ki popolnoma odstranite grehe in zločin.

     Uničite vse napake, ki so v meni, kakor ste storili pri Sedmih Bleščečih".

- Za njimi je nesmrtna duša (Ba) Oziris - Anija, ki vstopi v Tattu in tam najde Rajevo dušo. Takrat se bogova objameta. Tattu je kraj stabilnosti in nespremenljivosti, v zunajčasovni dimenziji. Anijeva duša objame vseprisotno dušo. Ani postane Ra in počne vse tisto, kar dela Ra.

- Ani kot Ra v podobi Velike plamteče mačke (Maau), odseka glavo svojemu večnemu sovražniku - kači Apep (grško Apofis). Med njima poteka neprestan boj za prevlado. To je boj med dobrim in zlim, med svetlobo in temo, ki poteka na nebu in na vsej zemlji. Maček je simbol Raja, ker v temi dobro vidi in se je ne boji.
- Za tremi bogovi, ki v rokah držijo nož, simbol kazni in bolečine, klečita Ani in Tutu. Pozdravljata boga Keprija, ki sedi na barki vzhajajočega Sonca. Ani ga prosi, naj ga reši pred bogovi, ki imajo nože.
- Keprija pozdravljata babuna. To sta Izida in Neftis, ki krojita usodo.

- V naslednji sceni se Ani poistoveti z Atumom, zahajajočim Soncem. Atum je nevidni duh, ki izvira iz globin kaosa.
- Zadnja scena prikazuje leva Rehu, ki z udarci zruši sovražnike, zato seje strah in grozo. Vendar Oziris - Ani ima ogromno moč in lev mu ne more do živega.

    "Nazaj, Rehu!

     Stran od tistega, ki ima moč!"

- Nad Rehu-jem se okrog papirusovega stebla ovija Uadžit, velika in strašna kača, imenovana Gospodarica Plamena. Ob njej je znak ognja. Ta kača je vladarica strasti. Kdor jih ni ukrotil, ga kaznuje s svojimi sulicami.